
V tej knjigi, polni duhovitih domislic in iskrivih primerjav, se nam nasmehne pristna francoska šegavost, ki jo je pisatelj Claude Aveline prevzel v dediščino po svojem učitelju in dolgoletnem vodniku Anatolu Franceu. Toda ironična igrivost, s katero nas kratkočasi v »Živalskem paradižu«, ni navaden posnetek ironije in humorja, ki ga je znal svet tako ceniti pri njegovem velikem vzorniku, temveč je to čisto Avelinova, čisto sodobna zvrst malo šegave in malo bridke literature, ki bi je ne mogli kratko in malo označiti z vzdevkom »humoristična«. To so basni in ko nas pisatelj zabava s smešnimi prigodami svojih živali, ki imajo tako človeški značaj, nam pripoveduje veliko resnic o življenju in nas samih. Te človeške živali, vse po vrsti slavne iz svetega pisma ali klasičnega bajeslovja ali zgodovinskih anekdot, nam ob tem, ko vsaka pripoveduje lastno usodo, razkrijejo tudi modrost, da zgodovina nikoli ni takšna, kakor je zapisana v knjigah, in da se za uradnim videzom zmeraj skriva kaka druga resnica.